Banner glavni

Trideset let ni malo. V tridesetih letih zaide sonce skoraj enajsttisočkrat. V tem času drevo vzklije in se posuši, na polju zraste mesto, gospodična se spremeni v babico.

Tudi zbor je v tridesetih letih veliko doživel. Izvedel je množico celovečernih koncertov, nastopil na prireditvah in srečanjih v domačem okolišu in drugod. Doživel je vzpone in padce. Zamenjalo se je veliko pevcev in tudi nekaj dirigentov. Veliko volje in truda je bilo potrebno, da po toliko letih še deluje. K njegovemu razvoju so prispevali zboru naklonjeni društveni in občinski funkcionarji, dirigenti in korepetitorji, vsi, ki so kdajkoli peli v njem, pa tudi zvesti poslušalci. Hvala vsem, ki so na različne načine živeli z zborom.

Kaj je pevcem med dogodki zadnjih 30 let najbolj ostalo v spominu?

Prvih šestnajst let zborove zgodovine je zaznamovalo zagnano delo zborovodje Tomaža Habeta. V tistih časih je zbor štel tudi preko 60 članov. Poslušalce so navduševali z repertoarjem zimzelenih melodij in operet ter z novoletnimi koncerti s Simfoničnim orkestrom Domžale-Kamnik. Med številnimi nastopi se pevci še dobro  spominjajo taborov pevskih zborov v Stični in gostovanja v Koprivnici na Hrvaškem. Spomnijo se tudi, kako so po francosko žvižgali in znali na pamet vse pesmi Beatlesov,  pa kako so vsakokrat po novoletnem koncertu pod odrom preplesali vso noč. Nepozabne so bile tudi noči na pripravah, ko so si izmišljali najrazličnejše glasbene želje in med njimi ni bilo ene, ki je Tomaž ne bi znal zaigrati na klavir. Vse do jutra so v recepciji razveseljevali speče hotelske goste, najraje s kakšno lepo dalmatinsko. Spomnijo se hotela Delfin v Poreču, kjer so tri dni trikrat na dan jedli zelje, hrane pa je bilo tako malo, da je nekdo predlagal, naj en dan jé eden, drug dan pa drugi … Pri obujanju spominov je ena od pevk skrivnostno namignila, da vsi tisti, ki so bili zraven v Piranu, že vedo, kako je, če med nastopom padeš dol z odra … Mimogrede, lastniki sosednjega Trdinovega hrama so bili skoraj gotovo med najglasnejšimi navijači zbora – med odmori na vajah so bili namreč pevci strašno dobri odjemalci kave.

Potem je leta 1988 prišel Matevž Goršič. V zbor je prinesel svežino in mladostno radoživost. Repertoarju je dodal črnske duhovne pesmi, ki jih je znal zbor posebej doživeto, temno zapeti. Pevci težko pozabijo trud, ki so ga tudi po več mesecev  vlagali v zahtevnejše skladbe. Ni bilo zaman, predvsem zaradi Matevževih odličnih interpretacij.

V desetih letih Matevževega vodenja se je dodobra prijela Ženitovanjska ali, po domače, So ptički se ženili. Postala je takorekoč himna zbora. Nima vsak zbor himne, ki jo zmore zapeti vsakič drugače in ki jo mora pri stoti ponovitvi petkrat začeti, preden najde pravo intonacijo… In koliko smeha je bilo, na vajah in na koncertih. Na tistem ob 100. obletnici Celjskega pevskega društva se je, na primer, zgodilo, da se je ob dajanju intonacije sprožil sintesajzer in se je zaslišalo: cup-cup-cup-cup … Zelo nerodno! Nerodno je bilo tudi vsakič (poudarjam, ne enkrat – vsakič), ko je Matevž iz torbe potegnil črno obleko, za njo pa – ves presenečen – še rjave čevlje. No ja, čevljev poslušalci morda sploh ne opazijo; so pa najbrž na koncertu v Bohinjski Bistrici opazili, da je bilo Matevževo dirigiranje nekolikanj posebno. Seveda, ni bilo prvič, da je pozabil kak kos svoje opreme. Če je pozabil srajco, je še šlo. Ko pa je tistega dne pozabil hlače, je bilo treba nekako rešiti nastalo situacijo in mu je Ivana posodila svoje. Pa so mu bile nekoliko preširoke. Tako je z eno roko dirigiral, z drugo pa hlače držal …

Ko se je Matevž leta 1998 vrnil v domače Celje, je zbor pred skorajšnjim razpadom rešila takrat še Stoparjeva Nataša. Zbor je spretno krmarila leto in pol, dokler ga ni februarja 2000 prevzel Fernando Mejias, ki je s trdim delom, vztrajnostjo in potrpežljivostjo je počasi dvigoval tehnično raven zbora.

(iz veznega besedila slavnostnega koncerta ob 30-letnici, spisala Anja Podlesek)
 

 
    SLOhosting.com priporoča :